Ah, Velika planina. Vsakič, ko obiščemo ta gorski svet, se naužijemo lepote in napolnimo s posebno energijo. Živo zeleni travniki, ki se razprostirajo na več kot 1500 metrih nadmorske višine in obdani s slikovitim razgledom na panoramo Grintovca, nam vsakič jemljejo sapo. Kar pa dela planino res posebno, je na desetine pastirskih bivališč, ki se idilično razprostirajo po celi planoti. Najbolj zanimiva in atraktivna pa je pastirska vas in nad njo ležeča kapelica Marije Snežne. [1]
Velika planina se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah, severno od Kamnika. Je največja slovenska visokogorska pašna planina, ki meri 557 hektarjev in leži na povprečni nadmorski višini 1.500 metrov. Njen najvišji vrh je Gradišče, njen razpon pa obsega Veliko, Malo in Gojško planino ter Dovjo in Veliko gričo.
Njena apnenčasta geološka podlaga je vzrok za nastanek številnih jam, vrtač in brezen. Med najbolj poznanimi sta jami Velika in Mala Vetrnica, ki sta nastali, ko se je zaradi mehanskega preperevanja porušil njun strop, in sta posledično nastali dve udornici. Posebnost Male Vetrnice je stalno snežišče, kjer na njenem dnu najdemo sneg tudi poleti.[2]
Podnebje na Veliki planini je gorsko, povprečna letna temperatura pa je od 4 do 6 stopinj celzija. Gozd na Veliki planini se je že pred stoletji umaknil pašnikom. Danes je obdana z redkim smrekovim gozdom, ki zarašča opuščene pašnike in pa ruševjem, ki ga najdemo na višinah, kjer drevje ne uspeva več. Ko skopni sneg Velika planina slavi po spomladanskih žafranih (Crocus vernus), ki vijoličasto obarvajo pašnike. Pogosto se cvetovi prebijejo že skozi sneg. Kamniška murka (Nigritella lithopolitanica) cveti samo v Sloveniji, natančneje samo v Kamniško-Savinjskih alpah. Uvrščena je na rdeči seznam ogroženih vrst. Ogrožena je zaradi tradicije planincev, ki so cvetlice pogosto zatikali v svoje klobuke. Cveti poleti v vijoličnordeči barvi, prepoznamo pa jo tudi po njenem značilnem vonju. [4]
Na Veliki planini najdemo tudi nekatere vrste zelo znanih alpskih cvetlic, kot so avrikelj (Primula auricula), ki je značilen po svojih živo rumenih cvetovih združenih v socvetja, Zoisova zvončica (Campanula zoysii), ki jo lahko julija in avgusta prepoznamo po njeni značilni svetlo modri do vijoličasti barvi, in planike (Leontopodium alpinum), ki so pred 125 leti postale prva zavarovana rastlinska vrsta na Slovenskem.[4]
Prihod poletne sezone na Veliko planino, oznanja tudi začetek pašne sezone, ki traja od junija do septembra. Mehke zelene trate velikoplaninskih pašnikov, ozelenijo v začetku maja. Pašništvo je tako poleti ena izmed glavnih gospodarskih dejavnosti. Pastirji se na vsakoletni prihod živine na poletno pašo, pripravijo s tradicionalno tlako (skupno delo), ki poteka konec maja. Med tlako pastirji popravijo poti in ograje, čistijo planino in lokve, gnojijo pašnike, pobirajo kamne in vzdržujejo korita za napajanje živine. Tlaka je obvezna za vse pastirje, dogovorjeno pa je, da vsak pastir opravi toliko dni tlake, kolikor glav živine prepase na planini. [3]
Človek je bil na Veliki planini navzoč že v prazgodovini, na kar nas opozarjajo redke arheološke najdbe, med katerimi izstopa leta 1963 najdena prazgodovinska bronasta plavutasta sekira. Poleg tega so arheologi našli številne ostanke keramike, ki jo datirajo v prazgodovino. Podobne najdbe pastirskih predmetov iz istega obdobja so našli tudi drugod v Alpah. Zato lahko domnevamo, da gre tudi na Veliki planini za pastirske najdbe, ki dajejo slutiti, da so Veliko planino gospodarsko izkoriščali prvotni prebivalci že daleč pred prihodom Slovanov v 6. stoletju. Pastirji, kot jih poznamo danes, pa so planino naselili v srednjem veku; najstarejše pastirske koče datirajo v zgodnje 16. stoletje. Presenetljiva pa je popolna odsotnost srednjeveških zgodovinskih virov za celotno področje Velike planine.[5]
Prvi zgodovinski vir, ki omenja Veliko planino, je iz začetka novega veka, in sicer iz leta 1539. Gre za prepis sodnega procesa, ki je potekal med kamniškim grofom Andrejem pl. Lambergom s Črnelega in svetom mesta Kamnik zaradi planin na današnji Veliki planini, ki so jih tedaj imenovali die gross ross albenn. Proces so po odloku kralja Ferdinanda z dne 27. avgusta 1539 rešili v korist Kamnika. Iz spisa je razvidno, da so se spori med kamniškimi meščani in okoličani vlekli zaradi planin precej dolgo. V spisu je med drugim tudi omenjeno, da so Kamničani 40 let prej (pred letom 1500) požgali njihove pastirske bajte in da kmetom niso dovolili zgraditi novih bajt.[6]
Na Veliki planini so med leti 1942-1945 pogosto taborile narodnoosvobodilne enote in se večkrat spopadle z nemškimi enotami; te so med drugim 19. junija 1942 obkolile taborišče 2. čete Kamniškega bataljona, ki je bil nastanjen na Veliki planini. Padlo je 18 borcev, žrtve pa so bile tudi med okupatorji. Od spomladi 1944, ko so začeli zavezniki pošiljati vojaški material tudi enotam 4. operativne cone, je bilo na Veliki planini pomembno spuščališče za zavezniško pomoč; tu so pomoč tudi skladiščili. Velike pošiljke je pred nemškimi napadi varovala Šlandrova brigada.[7]
Po letu 1930 so pastirske bajte začeli najemati turisti in smučarji ter jih začeli preurejati v zimska bivališča. Marca 1945 je nemški okupator požgal vsa pastirska selišča, po letu 1945 pa so kmetje začeli postavljati nove pastirske bajte. Ob načrtovanju žičnice je Vlasto Kopač izdelal urbanistični program Velike planine in v skladu z značilno velikoplaninsko pastirsko arhitekturo zasnoval sedem tipov planinskih počitniških koč, ki se jih v veliki meri držijo še danes.[8]
Arhitektura koč na Veliki planini je prepoznavna in dobro ohranjena. Pastirske koče v toplejših delih leta naselijo pastirji, ki na travnikih pasejo živino in opravljajo druga pastirska opravila. Pozimi se skupaj z živino odpravijo v dolino, koče pa ostanejo zanimive za turiste, ki planino obiskujejo skozi celo leto.[9]
Najbolj gosto naseljeno področje je pastirsko naselje. Je eno največjih in najbolj ohranjenih tovrstnih naselij v Evropi. Koče v naselju imajo značilno, do tal segajoča streho pokrito s skodlami oz. šonkli. So brez oken in dimnikov, kar jim v nasprotju z modernejšimi kočami daje starodaven videz. Najbolj znana in zanimiva izmed koč je Preskarjeva pastirska bajta. Zgrajena je bila po koncu druge svetovne vojne in je do današnjega dne ohranila izviren videz tako v notranjosti kot zunanjosti. Je tradicionalno preprosta in narejena z mislijo na pastirsko življenje. Večji bivalni prostor sestavljajo odprto ognjišče, pograd in vsi pripomočki namenjeni za skrb živine in pridelovanje mlečnih izdelkov. Nekaj svetlobe se v kočo lahko spusti s premičnim šonklom, ki se nahaja na prisojni strani koče.[10]
Kapelica Marije Snežne leži nad pastirskim naseljem in je bila leta 1939 zgrajena po načrtih Jožeta Plečnika. Med drugo svetovno vojno je bila skupaj z ostalimi kočami požgana. V celoti je bila obnovljena šele leta 1988 na pobudo Kopača in takratnih pastirjev. Med poletno sezono v njej potekajo nedeljske maše, poseben dan pa je 5. avgust, praznik Marije Snežne.[11]
Pomembna oseba, zaslužena za velik delež današnjega izgleda Velike planine, je Vlasto Kopač (1913-2006). Arhitekt in strokovnjak na področju kulturne in naravne dediščine je v 50-ih letih preprečil grajenje masovnih hlevov in tako ohranil izvirno pastirsko naselje. Na podlagi njegovega predloga je Velika planina postala narodni park in s tem zavarovana pred neustreznimi gradbenimi posegi. Ko je Velika planina enkrat postala zanimiva za turizem, je preprečil poseganje v obstoječe koče in pašnike. Turistično naselje je bilo zgrajeno ločeno od pastirskega in po izgledu tradicionalne arhitekture. Po njegovi zaslugi je izgled planine še danes avtentičen in odličen primer kako ohraniti in vzdrževati kulturno in naravno dediščino.[12]
Viri:
[1] Povzeto po: https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Velika_planina (pridobljeno: 3.6.2021)
[2] Povzeto po: https://www.velikaplanina.si/wp-content/uploads/2019/06/Velika_planina-Po_planinskih_poteh_SLO.pdf (pridobljeno: 3.6.2021)
[3] Povzeto po: https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Velika_planina (pridobljeno 3.6.2021)
[4]Povzeto po: https://www.kamnik.si/novice/Velika-planina–Naravni-alpski-vrt-21-01-2011 (pridobljeno 3.6.2021)
[5] Povzeto po: http://odmev.zrc-sazu.si/planina/Zgodovina.htm (pridobljeno 30.5.2021)
[6] Ibidem.
[7] Enciklopedija Slovenija, zv. 14, Ljubljana, Mladinska knjiga, 2000, str. 174-175
[8] Ibidem, str. 175
[9] Brošura Velika planina, pravljica na Veliki planini, str. 7-10
[10] Ibidem.
[11] Povzeto po: http://www.travel-slovenia.si/slo/location/kapela-marije-snezne/ (pridobljeno 30.5.2021)
[12] Brošura Velika planina, pravljica na Veliki planini, str. 7-10