Raznolikost in bogastvo japonske kulture
Pod pojmom »kulturna dediščina« ponavadi pomislimo na stoletja stara mesta, gradove, arheološke najdbe, razstavljene v muzejih, kot tudi na razne kulturne tradicije in šege (npr. pustovanje). Upamo pa si trditi, , da ne pomislimo na novejše, modernejše dobrine, ki pa so na sedanjih generacijah že pustile kulturni pečat.
V japonski kulturi se zgornja trditev močno nanaša na videoigre. Videoigre? Ko pomislimo na deželo vzhajajočega sonca, se nam naslikajo prizori samurajev, starih šintoističnih templjev in eksotičnega sušija, ne pa računalniških iger. Vendar je japonska kultura zelo raznolika in ponosno vključuje v svojo tradicijo številne vidike tako imenovane pop kulture. Da pa razumemo, zakaj je temu tako, moramo poznati vsaj malo zgodovine. Videoigre imajo začetek v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Združenih državah Amerike korporacija Atari izdala igro Pong. Skozi sedemdeseta leta je industrija videoiger v Ameriki zrasla do vrednosti 8 milijard dolarjev. Med temi igrami pa je bilo tudi veliko japonskih uspešnic, kot so: Space invaders, Donkey Kong, Donkey Kong Jr…
Vendar se je ameriška industrija iger leta 1983 sesula. Ameriške korporacije so zaradi vse večje osredotočenosti na kvantitetno, namesto na kvaliteto, začele izdajati nedokončane igre, kar je povzročilo nezaupanje pri strankah in posledično upad prodaje. Na srečo pa je podjetje Nintendo na Japonskem leta 1983 izdalo igralno konzolo Family Computer (Famicom), ki je dosegla neverjeten uspeh. Nintendo je v roku treh let s svojimi igrami prodrl v domove 19 % vseh Japoncev, do konca leta 1988 pa že v tretjino domov. Kljub temu pa je bila tudi za Nintendo Amerika zaradi nezaupanja kupcev veliko večji izziv. Podjetje je moralo spremeniti svojo strategijo. Konzolo je izdalo pod imenom Nintendo entertainment system (NES), oglaševali pa so jo kot igračo za otroke. Da se ne bi ponovil podoben propad, kot z ameriškimi igrami, iger brez potrditve Nintenda na konzoli niso izdali. Tako smo dobili kultne igre z ikoničnimi karakterji, ki so se brez dvoma uvrstile v kulturno dediščino Japonske. Gre za svetovno znane in priljubljene igre kot so: Super Mario Bros, The Legend of Zelda, Mega Man, Final Fantasy …
Nintendo je leta 1989 izdal tudi prenosno igralno konzolo Game boy, ki je že sama po sebi kulturno zaznamovala devetdeseta leta, najpomembnejše pa je omeniti igro Pokemon, ki je na konzoli izšla leta 1996 ter začela franšizo trenutno ocenjeno na vrednost 105 milijard dolarjev.
Liki kot sta Pikachu in Mario so se v japonsko kulturo integrirali do te mere, da so postali uradne maskote Japonske, s katerimi se država predstavlja zunanjemu svetu.
Na zaključni proslavitvi olimpijskih iger v Rio de Janeiru leta 2016, so se olimpijske igre na Japonskem najavile prav z likom Maria, glavnega lika priljubljene istoimenske serije. Takratni predsednik vlade Shinzo Abe je po uvodnem posnetku z mnogimi Nintendo liki, oblečen v Maria najavil olimpijske igre v Tokiu 2020. Tudi letošnja uvodna ceremonija olimpijskih iger v Tokiu je bila zaznamovana z videoigrami. Med predstavitvijo vseh udeleženih držav so se predvajala nekatere najbolj ikonične skladbe iz znanih računalniških iger
Na samem mednarodnem letališču Narita, obiskovalce ob prihodu sprejmejo razni liki Super Mario iger.
Letno se na Japonskem odvija tudi festival Pikachu Outbreak.
V mestu Yokohami se v avgustu zbere na tisoče maskot Pikachuja, ki imajo pohod po mestu.
Na Japonskem se začenjajo pojavljati muzeji, posvečeni videoigram in prikazu
njihove zgodovine, kot na primer Huis Ten Bosch Game Museum v Nagasakiju.
Nenazadnje velja omeniti še arkade, ki jih na Japonskem najdemo skoraj na vsaki ulici.V njih se zbirajo tako mlajši kot starejši in igrajo vrsto različnih videoiger.
Skratka, videoigre so neločljivo povezane in integrirane v japonsko kulturo in s tem tudi del dediščine. Kulturna dediščina je raznolik in spremenljiv koncept, zato je pomembno zaščititi in razumeti tudi njene novejše oblike.
Za ponazoritev raznolikosti in bogastva japonske kulturne dediščine, pa ne moremo mimo tradicionalno znanih borilnih veščin. Le-te se danes izvajajo po vsem svetu, naj pa poudarimo, da se prav v Sloveniji izvaja tudi del tradicionalnega karateja, ki izvira z japonskega otočja Okinawa. Temu kraju lahko rečemo rojstvo karateja, ki se je skozi leta in s širjenjem po svetu preoblikoval ter nadgradil. V klubu Kempo arnis Slovenija se vsako leto izvaja »100 kata challenge,« kjer se trenerji (Shihan, Sensei) in ostali učenci (otagani) povežejo preko live videa, sodelujejo pa tako slovenski člani, kot tudi vse ostale karate šole po svetu, vključno z Okinavskim otočjem.
100 kata izzivov je praznovanje japonske strasti do borilnih veščin in naše povezanosti z Okinawo. Vsako leto se vse več ljudi po vsem svetu spopade z izzivom in se pridruži svetovni skupnosti ljubiteljev karateja in kobuda. Vsaka šola si izbere svojo kato in jo ponovi 100-krat. Ne samo da s tem urimo našo disciplino (za katero velja, da je na Japonskem pomemben del tradicije), temveč s tem tudi krepimo samozavest, razvoj možganov na področju učenja novih tehnik in pa gibanja.
In tako kot pravijo v borilnih veščinah: »ne bojim se tistega, ki je naredil 1000 udarcev enkrat, temveč tistega, ki je naredil en udarec 1000-krat.«
Matjaž Udovč, Klavdija Trampuš, Rina Stanič